Bree Lissa Mercury

Ime lika:
Bree Lissa Mercury

Starost:
15 let.

Letnik:
5.

Palica:
Vrba, 29 cm, baziliskov strupnik.

Ostalo imetje:
Beloglavi orel Stone z zelo velikim in ostrim kljunom, ki ga zna tudi dobro uporabiti če je treba, in črn hrošč rogač Death, ki je velik skoraj 10 cm.

Življenjepis:
Bree je do svojega enajstega leta živela s starši, a tako življenje ji je začelo kmalu presedati. Starša sta jo obravnavala kot majhnega otroka, vedno sta bila prijazna in ustrežljiva, saj je bila edinka. Bree pa je že od nekdaj sovražila prijaznost, zato je preprosto odšla. Ni je zanimalo, ali starša morda skrbi zanjo ali sta jezna, hotela je samo nekam stran. Na srečo je takrat dobila pismo z Bradavičarke, da ji ni bilo treba več skrbeti za to, kje bo živela.

Značaj:
Ne pozna prijaznosti, ljubeznivosti, duhovitosti ali česar koli podobnega. V njej pa sta zloba in maščevanje. Nikoli ni imela prijateljev, toliko, kolikor jih je imela, pa je tako ali tako imela samo za svojo korist. Ko se jih je naveličala, jih je pustila na cedilu in odšla, kot da se je nič ne tiče. Da o ljubezni sploh ne govorimo. Sovraži ljudi, edini živi bitji, ki ju ima 'rada' (kolikor je pač to pri njej mogoče) sta njen orel in hrošč. Drugi nimajo možnosti. Nikoli ne veš, ali bo v boju na dobri ali slabi strani. O njej ne ve nihče ničesar.

Fizični izgled:
Ima dolge svetlo rjave lase. Njene obrazne poteze so kar preveč mehke za njen hladen značaj. Ledene rjave oči so skoraj vedno obrobljene s tanko črno črto. Ponavadi je oblečena v črno, a ureja se tako ali tako samo zase, saj ji za druge ni prav nič mar.

Slika:


Primer RPG posta:
Ni minilo veliko časa, odkar se je Aimee priselila v Slay iz Pentagona. Zunaj je sijalo sonce in jo brez težav primamilo na sprehod. Šla je mimo mesta, a trgovine je nikoli niso preveč privlačile, zato je nadaljevala pot naprej. Ko je zagledala travnike in gozdove je v hipu zaključila, da bo to pravi kraj zanjo. Tako se je sprehodila mimo travnika narcis, ki ji je bil zelo všeč (sklenila je, da bo šla tja, ko bo žalostna, saj jo bodo te lepe rože prav gotovo spravile v boljšo voljo). Tedaj je zagledala otroško igrišče. Stresla se je. Majhne otroke je skoraj sovražila. Sovražila je tisto cmerjenje in dretje in pametovanje ... Na njeno srečo je bilo igrišče prazno. No, skoraj. Na gugalnici je sedelo dekle, za katero se je Aimee zdelo, da ne spada ravno sem, na otroško igrišče. Nekam prestara je bila videti. Aimee je skomignila z rameni. Ni imela navade, da bi se pogovarjala s tujci, zato se ni dala motiti. Sedla je na vrtiljak na drugem koncu igrišča. Že ko je bila majhna, se je vedno rada vrtela na njem. Začela se je rahlo vrteti, a se je hitro naveličala. Za dekle na gugalnici se še zmeraj ni zmenila. Tako je samo obsedela na vrtiljaku in gledala v zrak. Saj tako ali tako ni imela boljšega dela.